Kitajski poročni običaji

Kitajska je država starodavne tradicije in prostranega ozemlja. Poročni običaji so se skozi čas vseskozi razvijali in spreminjali, čeprav vzdušje na poročnem obredu ostaja svečano, toplo in radostno. V starodavni Kitajski je svatbo sestavljalo šest obrednih dejanj, med katerimi so najvažnejša: obdarovanje v času snubitve, darovanje v času overitve poroke in sama svatba.
V starih časih je moral mladenič, ki se je zagledal v neko dekle, najprej prositi neke vrste ženitnega posrednika, da obišče dekletovo družino in prepriča njene starše, naj ga sprejmejo v družino. Ob tej priložnosti je mladeničeva družina poklanjala darila ne le posredovalcu, ampak predvsem dekletovim staršem. Zatem so preko posredovalca izmenjali dokumente z osebnimi podatki mladeniča in mladenke (ime, starost, itd.). Srečanja med med njima oziroma med njunimi družinami so se začela šele po teh formalnostih. Po izbiri poročnega datuma je mladeničeva družina obiskovala dekletovo družino, da bi se natančneje spoznali in seznanili s podrobnostmi o dekletu in njeni družini. Dekletini starši so prav tako obiskali bodočega zeta, medtem ko je bil obisk fantove družine dekletu pred poroko prepovedan.
Današnji običaj je povsem drugačen. Dekle lahko obišče fantovo družino pod spremstvom svojih staršev. Toda na podeželju v okolici Pekinga je poroka možna le, v kolikor dekle in njeni starši počastijo fanta s kosilom. Overitev poroke je bil najpomembnejši korak na poti do poroke, čeprav je šlo le za dogovor brez pravnih dokumentov. Običaj je, da je v času overitve fantova družina dekletovim staršem podarila darilo. V južnokitajskem mestu Wenzhou je bilo to darilo, kot kaže starodavna upodobitev, par prstanov, ki simbolozirata neprekinjen zakon, kot je neprekinjen prstan v obliki kroga. Po tradicionalnem običaju se dogovor po overitvi ne sme več spremenjati. Prepovedano pa je tudi, da se objavi overitev s kom drugim.
Poročnim pripravam sledi sama svatba, ki je vrhunec in najpomembnejši akt poročnega običaja. Na poročni dan nevesta nosi rdečo obleko, ki simbolizira srečo in radost. Danes pa kitajske neveste večinoma nosijo belo poročno obleko. Nevesta se je v starih časih poslovila od staršev in pri tem jokala. Ko je prispela v ženinov dom, se je začela svatba. V nekaterih mestih so imeli navado, da mora nevesta preskočiti prag, da bi s tem odgnala nesrečo in prinesla življenje novi družini. Nato sta nevesta in ženin odšla v poročno sobo, kjer sta se poklonila najprej nebu in zemlji, potem staršem in nazadnje drug drugemu. Pila sta vino s prekrižanimi rokami. V novi sobi sta drug drugemu odrezala pramen las, ki sta ju shranila kot simbol dobrih odnosov. Poročna pogostitev je bila vrhunec svatbe. Pogostitvi še danes pravijo radostna pogostitev, mladoporočenca pa na pogostitvi pijeta radostno vino. Poroka je eden najbolj svečanih običajev na Kitajskem. V času pogostitve mora nevesta lepo počastiti svate z žganjem in jedmi. V poročni sobi, ki ji pravijo tudi soba radosti, se dogaja zadnji del svatbe, kjer sodelujejo samo mladi ljudje, ki na različne načine skrbijo za veselo vzdušje na zabavi.