Zimska obdobja po kitajskem tradicionalnem koledarju

Kitajci po lunarnem koledarju delijo leto na 24 delov, začetek vsakega dela pa pomeni en sezonski premik, eno majhno letno obdobje. Kmetje so se tako pri svojih opravilih ravnali po teh časovnih periodah v posamezni sezoni glede na spreminjajoče se vreme.

Kitajski tradicionalni koledar je lunarni koledar. Ta se koristi na Kitajskem in z določenimi modifikacijami tudi v nekaterih drugih državah Daljnega vzhoda. V sodobni Kitajski za večino vsakodnevnih dejavnosti koristijo gregorijanski koledar. Za beleženje tradicionalnih praznikov ter za razporejanje poljedelskih opravil pa je še vedno aktualen lunarni koledar.


Vsak koledarski mesec je določen glede na Lunin ciklus, tako da je po lunarnem koledarju mogoče razumeti tudi Lunine mene.

Kitajski meseci sledijo Luninim menam, zato se ne pokrivajo povsem točno z letnimi časi. Da bi kmetom pomagali pri odločitvah, kdaj sejati in žeti, so sestavljalci koledarja koledar razdelili na 24 sezonskih period leta, ki se imenujejo jiéqì節氣.

Beseda jiéqì dobesedno pomeni "časovni vozel", v meteorološkem smislu pa besedo lahko prevajamo kot "sončevo obdobje". Vsak vozel pomeni trenutek, ko Sonce doseže eno od 24 enakomerno razporejenih točk vzdolž ekliptike, vključujoč solsticije in enaokonočja, sopostavljene v intervalih po 15°.

Jiéqì-ji sovpadejo na približno isti datum po gregorijanskem koledarju, po kitajskem koledarju pa ne tvorijo sistem nekega točnega obrazca. V tabeli so dani približni datumi, ki se lahko razlikujejo en dan od leta do leta, odvisno od vpliva prestopnih let v gregorijanskem koledarju.

Jiéqì-je objavijo vsako leto v kmetijskih pratikah. Kitajsko novo leto je običajno najbližja jiéqì lìchūn tj. "začetek pomladi". V tabeli so te mere podane po standardni astronomski konvenciji ekliptične dolžine, po kateri je kot 0° točka spomladanskega enakonočja. Termin lahko označuje mejnik periode, v kolikor označuje prehod v novo astrološko znamenje.


Najstarejši pisni dokaz kitajskega koledarja je moč najti na prerokovalskih kosteh iz dinastije Shang, na katerih je opisano lunisolarno leto, ki je bilo sestavljeno iz 12 mesecev oziroma včasih tudi z dodanima 13 ali celo 14 mesecema. Ta sta bila dodana, da bi preprečili preveliko odstopanje koledarja. Seksagenarni cikel za beleženje dni je bil že v uporabi. Po tradiciji se je v tem času leto začelo v času prvega mlaja po zimskem solsticiju.

Z začetkom obodbja 'vojskujočih se držav' je napredek v astronomiji in matematiki omogočil razvoj koledarja, po katerem so že bili interkalarni meseci in dnevi določeni po točno določenem pravilu. Ljudje so začeli leto delili na 24 delov, glede na položaj Lune in Sonca. Vsakemu delu so tudi dali ime. To je bil najzgodnejši koledar 24 letnih obdobij.

Prvi premik letnega obdobja pozimi se imenuje 'lidong', kar pomeni 'prihod zime'. Začetek tega obdobja sovpada z 7. novembrom po gregorjanskem koledarju. Po tem sledi obdobje xiǎoxuě, 22. novembra, kar pomeni 'majhen sneg'. V tem času pričakujejo prvi sneg. 7. decembra se začne obdobje 'dàxuě', kar pomeni 'veliki sneg', kar pomeni, da v tem času pade največ snega. 22. december zaznamuje obdobje dōngzhi, kar pomeni zimski solsticij oziroma 'vrhunec zime'. Na ta dan je Sonce v najnižji poziciji v letu. Po 'vrhuncu zime' sledi 'xiǎohán', 6. januarja, kar pomeni 'majhen mraz'. 20. januarja nastopi obodbje 'dàhán' ali 'veliki mraz'. Kot pove ime, je to čas, ko tempretaure padejo najnižje v celem letu. V tem času temperatura v Pekingu pade na -10°C.

Tem šestim letnim obdobjem sledi zgoraj omenjeno obodbje 'lichun' ali 'prihod pomladi'. V tem času Kitajci praznujejo najpomembnejši kitajski praznik – kitajsko novo leto.

Pravijo, da 24 tradicionalnih letnih obdobij vpliva na človekov značaj. To morda ni znanstveno dokazano, je pa vsekakor zabavna tradicionalna miselnost. Ljudje, ki so rojeni med obdobjema lidong in xiaoxue, tj. od 9. novembra do 6. decembra, so kot voda. Zelo so prilagodljivi in družabni. Lahko so tudi romantični, saj znajo bolje od drugih dvoriti in sladko govoričiti.

Ljudje, ki so rojeni med obdobjema daxue in dongzhi, od 7. decembra do do 5. januarja, ne samo da so lepi in privlačni, ampak tudi pametni. Mnogo src hrepeni po njih, oni pa morajo zato posvetiti veliko pozornosti izbiri pravega življenjskega partnerja.

Rojeni med obdobjema xiaohan in dahan, od 6. januarja do 3. februarja, so iskreni ljudje. Sicer so milega izgleda, ampak imajo železno voljo in moč. Zelo dobro znajo izkoristiti dane priložnosti v življenju. Vedno storijo prvi korak v zvezi, ne glede na to, ali gre za moškega ali žensko. Nemogoče jih je odbiti, saj v glavnem vedno dobijo, kar želijo.

Kitajci imajo običaj, da na dan dongzhi-ja ali zimskega solsticija jedo tipične kitajske cmoke, imenovane jiaozi. Po zimskem solsticiju se dnevi daljšajo in noči krajšajo. Obstaja legenda, zakaj Kitajci jedo jiaozije. Zaradi mrazu pozimi so si ljudje prehladili ušesa. Neki dobrodelnež se je nekega dne zamislil nad bednim življenjem siromašnih ljudi. Zbral je podanike ter jim naročil, naj skuhajo jagnjetino, pekoče paprike in drugo hrano, ki pomaga premagati mraz. To zmes so nato zavili v testo v obliki ušesa. Tak jiaozi je potem ozdravil bolezni ušes ter jih zaščitil pred mrazom. Ljudi so potem nadaljevali z običajem in še danes jedo jiaozije na dan 'dongzhi', sicer jim lahko mraz poškuduje ušesa.

Še par besed o obdobju 'xiaohan' ali 'majhen mraz'. Kitajska tradicionalna medicina smatra, da je han oziroma mraz glavna energija pozimi. Xiaohan pa je drugo najhladnejše obdobje v letu. Glede na to, da je han slaba jin energija, ki lahko ogrozi pozitivno yang energijo v človeškem organizmu, se je treba v tem času zelo paziti, da ne zbolimo. Ledvice, ki v človeškem telesu simbolizirajo zimo, so organ, ki je zadolžen za prilagajanje našega telesa vremenskim spremembam. V tem času je torej potrebna skrb za ledvice in zaščita pred mrazom.

Kitajci najhladnejše dneve v zimi delijo na devet devetin. V začetku obdobja dongzhi, zimskega solsticija, se začne odštevanje devetin. Glede na to, da se obdobje xiaohana nahaja med drugo in tretjo devetino, Kitajci menijo, da se je treba v tem obdobju intenzivno posvečati rekreaciji. Ta čas je idealen za krepitev imunskega sistema in za ukvarjanje s športom. Prav tako je v tem času treba paziti na prehrano. Kitajci priporočajo kombinacijo močne in lahke hrane. Pri tem za močno hrano smatrajo pekočo papriko, kitajski poper in cimet. Lepljiv riž, kostanj, datlji, mandlji, česen, ingver, češnje, piščanec, jagnjetina, morski rakci, korenje in šunka pa spadajo med blage lahke jedi.

Dahan je po vrsti 20. letno obdobje. Ta perioda se začne, ko je Sonce v položaju koordinat huangjinga. Dahan zaznamuje vrhunec zime. Na Kitajskem je dahan obdobje, ki ga zaznamujejo nizke temperature, močni vetrovi in veliko snega. Dahan in xiaohan sta tudi obdobji, ko pade najmanj padavin v letu.

V tradicionalnih kitajskih knjigah piše, da se mora človek prilagoditi zakonom narave. Zato je potrebno predvsem razumeti zaporedje vremenskih in ostalih sprememb v naravi, da bi se lahko zaščitili od slabe energije. Stari Kitajci so menili, da je treba v času obdobij dahan in xiaohan za zaščito pred mrazom piti posebno žganje, zvečer pa zdravilo, napravljeno iz škrlatnega naprsteca (digitalis purpurea), volčjih jagod (lycium barbarum ) in krizanteme. Gre za potrjeno zdravilno metodo, ki so jo Kitajci prakticirali pet tisoč let. Hkrati pa to kaže, kakšen pomen so Kitajci pripisovali skrbi za zdravje v tem obdobju.

V zadnjih letih so strokovnjaki so na Kitajckim pozivali k reformi tradicionalnega koledarja zaradi vse večje neuporabnosti kitajskega koledarja v modernem življenju. Prvotni smisel lunisolarnega koledarja za datiranje je v glavnem izginil. Prvič, lažje se je ravnati po gregorijanskem koledarju, ki je bolj v skladu z mednarodnim standardom in astronomskim letom. Drugič, delitev na 24 solarnih obdobij je bila pomembna poljedelcem za načrtovanje opravil, kar se pa zdaj manj koristi kot se je včasih.

Kljub temu ima kitajski koledar še vedno velik pomen v sami kulturi. Večino tradicionalnih festivalov, kot sta kitajsko novo leto in praznik sredine jeseni, se tradicionalno praznuje ob mlaju ali ščipu. Poleg tega Kitajci smatrajo svoj tardicionalni koledar za simbol prvobitnosti kitajske kulture in narodnosti.

Čeprav tradicionalni koledar ni več toliko v praktični rabi, je njegov sentimentalni in kulturni pomen tako velik, da bo gotovo ostal prisoten v življenju Kitajcev še vnaprej.